2019 se je pisalo ko sem nazadnje kolesaril s Yeti klapo po Koloradu. Vmes se je na svetu marsikaj zgodilo. Dve leti izolacije, dvakrat meni ni zneslo. Letos, odločitev zadnje minute in GREMO! Bike v torbo, David Ivartnik za družbo… zabava zagotovljena.
Hop na letalo: Ljubljana, Istanbul in Denver s letalom, ter nato še s avtom do Salide južno od Denverja. Salida je to leto gostila dvodnevno zborovanje Yeti lastnikov.
Salida leži 2200m nad morjem, hribi v okolici se dvignejo vse tja do 3000m nad morske. V juniju je temperatura »prijetnih« 40C, vsak dan pade kakšna kaplja dežja, ki ohranja pri zelenje pri življenju, a proge ne ovlaži. Salida je kamnita puščava.
Prvi dan: Ogrevanje.
Ogrevanje na 35 kilometrski XC krog. Krog idealen za novi Yeti ASR XC stroj. Pot se je vse skozi vila gor in dol, stalna sprememba ritma. Čeprav je računalnik pokazal zgolj 600m premaganih višincev. Tej številki s Davidom ne verjameva. Če pa višinci držijo… bilo je težje kot številke govorijo. Kaj vem, visoka nadmorska, temperatura, suhost zraka ali ekstremno žgoče sonce. Na koncu v bazi je hladno pivo PASALO.
Dan 2: The D day, Yeti Gathering fura.
Cca petsto Yeti lastnikov vseh starosti, vseh vrst in starosti Yeti koles se je podalo na 52 kilometrov dolgi krog. Okoli 800 višincev, bolj SLO style: gor na hrib in potem čim daljši spust. Tu smo imeli skoraj 13 kilometrov neprekinjenega spusta, ki je bil v zadnjih kilometrih speljan v suho strugo hudournika. Po domače, skala, skala, skala. Vmes parkrat gor in dol ter iskanje sence pod žgočim soncem in polnjenje baterije s tekočino. Fura je ponujala epske razglede in se je končala ob Arkansas reki v samem starem centru Salide. Akransas river je priljubljena med rafterji in kjer smo mi končali po srfanju na valovih.
Dan se je zaključil s skupno večerjo, pivom… pred primernem ogledu filma Roots Run Deep – Robin, skupinskim fotografiranjem in Yeti igram.
V spomin se mi je vtisnil nagovor lastnika, ki je poleg vsega kar se dogaja v podjetju tudi predstavil Yeti ambasadorje in pozdravil približno 15 udeležencev starejših od 70 let, ki furajo to zgodbo od začetka. En od njih se je drznil in lastnika vprašal »Tell us, when a new DH bike is available for buy?« Odgovor se skriva na koncu tega članka.
S Davidom sva bila edina tujca na tej furi. David je bil na sploh edini s googli na obrazu. »Wait … goggles up, goggles down« David je naredil s svojo pojavo, vožnjo izreden vtis pri Yetiju!
Tretji dan: nova lokacija.
Nova lokacija je za naju s Davidom pomenil premik severneje skozi Copper Mountain v Idaho Spring kjer je bila najina baza za naslednja dva dneva. Po dveh dnevih »na noge« sva si zaželela bike parka, takega s sedežnico. Na netu sva našla Virginia Canyon Mountain Park, ki sva ga nameravala obiskati. S težavo sva ga našla, čeprav je bil le streljaj stran od najine baze. S težavo, ker je bike park v nastajanju. 2,5miljonski projekt izgradnje poti, sedežnice, restavracije… Sedežnice še ni, baje konec tega leta postavljajo drogove. Uphill trail je že pri življenju, spust je sveže zgrajen. Zelo sveže! Bila sva ena prvih, ki sva ga preizkusila. David mogoče en prvih, ki je krstil skoke. Cca pet kilometrski spust je ponujal vse. Odličen flow, lesene objekte iz zares masivnega lesa, objekti iz skal… next level. Ocena bike parka, Top! Vreden ponovnega obiska.
Mesto Idaho spring je nastal 165 let nazaj v času zlate mrzlice, ko je privedel vse sorte pustolovce in čudake. Že v Salidi so naju opozorili, da je Idaho Spring poseben . Poseben v ljudeh in poseben v hrani. Če si tam je potrebno preizkusiti Beau Jo’s the Colorado Mountain Pie. Gre za pizzo, kjer je ima rob pizze okus in strukturo podobno presti, sredica je pizza . Aaaaa detajl je v medu! S medom premažeš in s tem »začiniš« pizzo. Noro! Vsi sladkosnedi bote uživali.
Četrti dan: končno bike park s gondolo!
Trestle bike park čez zimo smučarjem poznan kot Winter park. Preko 64 kilometrov prog, preko petdeset prog različnih stopenj. Bike park je na nadmorski višini 2700 metrov, proge se dvignejo preko 3300 metrov visoko. Gondola je ekstremno hitra! Prej kot v 8 min in si gor, potem tudi 35min užitka navzdol. Proge ponujajo vse., hitrost, adrenalin in sem pa tja »jajca« … kar me je presenetilo, da so proge narejene tako, da te nikoli ne spravijo v nevarnost. Zaradi omejitve teže na letalu sva s Davidom imela s seboj odprto čelado in zgolj kolenčnike, nič več. Oba sva bila mnenja, da to varno še nikoli ni letelo.
Osebno sem sem užival na old school DH progi Middle Boulevars v kombinaciji s Bear arms in Space Ape.
Peti dan: Nebesa
Obisk Yeti tovarne. S Davidom sva imela ekskluzivno turo skozi vse oddelke v Yeti tovarni. V petih letih je po kvadraturi še enkrat zrasla. Več prostora za razvoj novih koles. Bila sva v laboratoriju, kjer testirajo vzmetenje. Mimogrede ustavila, kjer sestavljajo kolesa za racing team in prototipi. Žal moram tu končati. Vidila sva veliko, prototipe različnih proizvajalcev komponent, ne označeno vzmetenje… Veliko je tudi nama bilo ostalo skrito.
V eni od teh delavnic sva vidila Yetijev DH kolo, enega od devetih narejenih. Vsi so prototipi, iste velikosti. Ali bo DH kolo kdaj na voljo? V Salidi smo slišali zelo diplomatki odgovor. Vse kar tekmuje na tekmah svetovnega pokala mora prej ali slej biti na trgu. Bodoče DH kolo bo drugačeno od prototipa. Izdali so, da bo moč več nastavitev kot jih ima sedaj prototip. Časovnice niso izdali.
V oddelku za Yeti konfekcijo so nama predstavili dvoletni proces nove kolekcije. Pokukala sva v leto 2026… tu se konča.
S Yeti zaposlenimi izmenjali svoje izkušnje, kdo ve mogoče bo kaka Slo ideja kdaj se pojavila na kakem detajlu Yeti izdelka.
Pika na »i« ogleda je bila Lunch ride skupaj s Yeti zaposlenimi. Za dve uri smo odkolesarili Yeti klasiko, progo Apex. Ker je bil moj Yeti SB150 »namensko« že v torbi za pot nazaj proti domu, sem si sposodil pri Yetiju električnega 160e. To je bila najboljša odločitev, saj Yeti zaposleni letijo po progi ! Letijo po klancu navzgor in po klancu navzdol. David Ivartnik je hiter tekmovalec, ene naj boljših v Sloveniji. V šefu mednarodne prodaje, bivšega tekmovalca v EWS je dobil izrednega tekmovalnega človeka na progi. Ni bilo počitka! Na električnem kolesu je bilo lažje, vse eno tudi jaz sem švical.
Brez heca, vsi Yeti zaposleni vozijo kolo! Vražje dobro vozijo! To se izraža v kolesih, ki jih razvijajo, izdelujejo.
Pet vrhunskih dni, skoraj 200 prevoženih kilometrov na enduro kolesih… čisti SEX! Sladko, Epsko in eXtremno 😉
Prej kot v petih letih ponovno na Yeti zborovanje. Gre kdo zraven?
https://www.comba.org/virginiacanyon
https://www.beaujos.com
https://www.trestlebikepark.com
